|
Classical KAOS|VERDIJADA Episode
Drage poslušalke, dragi poslušalci, verjeli ali ne, poslušate oddajo Klasi?ni KAOS, ki z vami ni bila že ve? kot dva meseca, tokrat pa se v predboži?nem ?asu vra?a na spletne strani Radia KAOS, kot nekakšna boži?na »special edition«. Posebna izdaja Klasi?nega KAOSA je mimogrede tudi štirideseta oddaja v tem nizu kaoti?nih uric, ki ste jih vse od poletja 2005 spremljali ob petkih opoldne na Radiu KAOS in na 60. kanalu Ljubljanskega kabla.
Okoliš?ine so pa? takšne, da oddaja ni ve? tedenska, kar pa še ne pomeni, da je umrla in na to bo opozarjala s svojimi ob?asnimi posebnimi izdajami in kdo ve, morda nas boste kdaj ponovno lahko poslušali vsak teden. No pa ne govori?imo preve? ter se raje posvetimo tistemu, zaradi ?esar smo zares tukaj, to je, seveda, glasbi. In danes se bomo posvetili enemu najve?jih hitopiscev druge polovice 19. stoletja. S tem laskavim naslovom se gotovo ne ponaša nih?e drug kot Joseph Fortunin François Verdi, kakor je zapisano v rojstnem registru ali bolj poznanemu pod imenom Giuseppe Verdi.
Natanko sto let pred prvim festivalom v Sanremu, je v Italiji izšel album z naslovom Rigoletto, in med zvezde ponesel ime tega bradatega možakarja s širokim klobukom, ki je pred tem že spisal kar precejšen kup popevkarskega materiala. Toda od Rigoletta dalje je bil Giuseppe nedvomna prva dama italijanske estrade petdesetih in šestdesetih. Verdi konec šestdesetih sicer ni odšel v Indijo, kot je bilo to v navadi sto let kasneje, ampak se je umaknil iz medijskega prostora na svojo kmetijo, kjer je prideloval razne poljš?ine, konec osemdesetih in za?etek devetdesetih pa je uprizoril še »veli?asten comeback« z dvema novima in izvirnima albumoma.
Koliko oper je dejansko napisal, je zelo težko natan?no prešteti zaradi vseh predelav in predelanih edicij, pa? tudi takrat, enako kot danes je bilo treba prodajati, in tako imate potem razne »french edition« Don Carlosa z »bonus trackom« za francoski trg, ali pa album Aroldo iz leta 57, ki je predelava Stiffelia iz leta 50 in tako naprej. Najbliže bomo, ?e re?emo da jih je nekje med 28 in 32.
Bolj gotov je podatek, da je njegov prvi album izšel leta 1839 z naslovom Oberto. Tej so sledili albumi
2. Un Giorno di Regno 1840
3. Nabucco 1842
4. I Lombardi alla prima Crociata 1843
5. Ernani 1844
6. I Due Foscari 1844
7. Giovanna d'Arco 1845
8. Alzira 1845
9. Attila 1846
10. Macbeth I 1847
11. I Masnadieri 1847
12. Jérusalem (I Lombardi revised) 1847
13. Il Corsaro 1848
14. La Battaglia di Legnano 1849
15. Luisa Miller 1849
16. Stiffelio 1850
17. Rigoletto 1851
18. Il Trovatore 1853
19. La Traviata 1853
20. Les Vepres Siciliennes 1855
21. Simon Boccanegra I 1857
22. Aroldo (Stiffelio revised) 1857
23. Un Ballo in Maschera 1859
24. La Forza del Destino I 1862
25. Macbeth II 1865
26. Don Carlos 1867
27. La Forza del Destino II 1869
28. Aida 1871
29. Simon Boccanegra II 1881
30. Don Carlo II 1884
31. Otello 1887
32. Falstaff 1893
Ko je bil Verdi star sedem let, je za?el pomagati lokalnemu organistu v vaški cerkvici. Pri dvanajstih je bil že u?enec organista v glavni cerkvi blizu Busseta in je leta 1829 postal njegov asistent. Do takrat je imel v svojem portfoliu že tudi nekaj skladbic. Leta 1932 se je podal v Milan, kjer pa ni bil sprejet v tamkajšnji konservatorij. Tako se je vrnil v Busseto, kjer so mu o?itno zamerili ambicije po velikem mestu in ga tako zavrnili kot »maestra di capella«. Poro?il se je s h?erko svojega patrona Margherito Barezzi, s katero je imel dva otroka, ki pa nista preživela otroštva.
Ob vseh teh nesre?ah Verdiju ni preostalo drugega, kot da se oprime najbolj tragi?nega umetniškega izraza – opere. Opero Oberto je želel uprizoriti v Parmi ali v Milanu kar mu ponovno ni uspelo in je tako izdal le nekaj singlov s tega albuma. Nato se je naselil v Milanu in leta 1839 je La Scala sprejela njegovega Oberta in naro?ila nove opere.
Verdi se je lotil pisanja komedije Un giorno di regno (Dan kraljevanja) a to najbrž ni bila najboljša odlo?itev glede na njegovo trenutno optimisti?no naravnanost, ko mu je poleg obeh otrok umrla še žena. Opera je doživela popoln polom. Na tem mestu je tudi tako trmast ?lovek kot je bil Verdi skoraj obupal. A je vseeno poskusil še enkrat, napisal svojo tretjo opero Nabucco in od tu dalje ga ni? ve? ni moglo zaustaviti.
Tako je po teko?em traku za?el izdajati enega ali celo ve? albumov letno. Nabuccu leta 42 so sledile opere I Lombardi leta 43 in potem Ernani leta 1844. Zgodnejše opere, tiste pred Rigolettom so dosti manj poznane kot druga polovica oper od Rigoletta dalje, zato je prav, da jim naklonimo nekaj ve? glasbene pozornosti v oddaji, ki je posve?ena temu velikanu italijanske popevke 19 stoletja. Poslušajmo si torej najprej tenorsko arijo iz opere Ernani, ki jo bo zapel Placido Domingo dirigent pa bo Ricardo Muti.
Besedilo za opero Ernani je prispeval dolgoletni Verdijev sodelavec Francesco Maria Piave, ki je denimo tudi avtor bolj znanih verzov, ki jih prepeva dama s kamelijami v enem najve?jih Verdijevih hitov, Traviati. V vsebino Ernanija se ne bomo spuš?ali saj se vsebine oper devetnajstega stoletja pa? ne razlikujejo kaj dosti. Imamo junaškega tenorja, prijatelja baritona, tu lahko tudi variiramo v tekmeca baritona, potem pa kralja basa, in sopranistko, ki je seveda vneta za tenorja, vendar pa se mora na svojo in tenorjevo nesre?o vdajati ali baritonu ali pa basu. Vmes je še njena zaupnica altistka, kon?a pa se vse s smrtnimi žrtvami nekje od 50 pa do 80 % vseh nastopajo?ih.
Poslušajmo si tako še eno arijo iz opere Ernani, prav tako v izvedbi tenorista Placida Dominga.
Istega leta kot Ernani, 1844, je nastala še opera I Due Foscari, naslednjega leta, leta 1845 pa je sledila opera z naslovom Giovanna d'Arco, nam bolj znana kot Ivana Orleanska, ki govori o tisti francoski najstnici, ki so ji angleži podkurili še preden je uspela okusiti žar prave moške ljubezni.
?etudi je to oddaja o Verdiju in ne Placidu Domingu bo slednji nastopil tudi v slede?em odlomku iz opere Ivana Orleanska.
Ivani Orleanski sledijo opere Alzira 45, Attila 46 in Macbeth 47. Tu je Verdi prvi? posegel po velikem dramatiku, ki ga je ob?udoval. ?etudi je dolgo razmišljal o uglasbitvi Kralja Leara pa ta projekt nikoli ni ugledal lu?i dneva. Leta 1846 je Verdi podpisal pogodbo za novo opero in ta opera naj bi bila Shakespearov Macbeth.
Verdi je bil odlo?en, da bo Macbeth bariton, kar je seveda v tistih ?asih pomenilo konkreten bariton, ki je slišal na ime Felice Varesi. Ko je Varesi potrdil se je Verdi vrgel na delo. Ko je Varesi dobil v roke prve scene, je kri?al kot norec, da drži v rokah Verdijevo najlepšo in najbolj dramati?no glasbo.
Ni pa bilo ?isto vse tako, kot je Verdi želel. Ni bil namre? najbolj zadovoljen z libretom, ki je ponovno zrasel na pesniškem zelniku njegovega prijatelja Francesca Maria Piaveja. Verdi je tako kot je Jožef Mozartu o?ital preve? not, Piaveju o?ital preve? besed. Tako je Verdi odpustil svojega prijatelja in najel Andrea Maffeia, ki je dokon?al delo.
Tole pa je arija Macduffa, ki jo bo zapel tenorist Placido Domingo, dirigiral pa bo John Barker.
Macbethu sledijo opere I Masnadieri 1847, Jérusalem 1847, ki je predelava opere I Lombardi, potem Il Corsaro 1848, La Battaglia di Legnano 1849, Luisa Miller 1849 in Stiffelio 1850.
Opera Stiffelio je nastajala hkrati z opero Rigoletto, katere premiera je bila leta 1851 in je prvi svetovni hit, ki je Verdija lansiral med najve?je zvezde in je hkrati prva opera v njegovi najznamenitejši trojki skupaj s Traviato in Trubadurjem. Toda usoda je z opero Stiffelio imela druga?ne na?rte.
Zgodovina predstav Stiffelia, kakor ga je napisal Verdi in katerega libreto je ponovno prispeval Francesco Maria Piave, ki ni preve? zameril odpustitve pri projektu Macbeth, se je za?ela šele leta 1993. Ta opera je utrpela še ve?ji cenzorski pritisk kot Rigoletto. Zgodba o protestantskem duhovniku, ki se lo?i od prešuštne žene, a ji potem s prižnice odpusti njena dejanja je seveda na mo? šokirala konzervativne post-revolucionarne italijanske verske in politi?ne oblastnike. Že od same premiere v Trstu leta 1850 je bil tekst spremenjen tako, da je zadovoljil oblast in iz opere naredil burko.
Libreto je bil torej predelan za kasnejše predstave in nekaj Verdijeve glasbe je bilo odstranjene. Tako je leta 1856 Verdi jezen umaknil Stiffelia iz obtoka in nekaj njegove glasbe uporabil za opero Arolodo iz leta 1857.
Šele leta 1992 se je izkazalo, da imajo Verdijevi dedi?i v posesti celotno izvirno partituro Stiffelia in tako je bila oktobra leta 1993 v Metropolitanski operi v New Yorku prva predstava izvirnega Stiffelia.
Poslušajmo si še nekaj odlomkov iz opere Stiffelio. V glavnih vlogah nastopajo, Jose Carreras, Stiffelio; Sylvia Sass, njegova žena Lina; Matteo Manguerra, njen o?e Stankar; Wladimiro Ganzarolli, duhovnik Jorg. Simfoni?ni orkester in zbor ORF iz Dunaja vodi Lamberto Gardelli.
To je bil duet Stankarja in Line, zdaj pa prisluhnimo še Linini ariji iz drugega dejanja.
S Stiffeliem, opero, ki je nastala tik pred Rigolettom, bomo tudi kon?ali današnjo oddajo, kjer smo se posvetili zgodnejšemu in manj znanemu Verdiju, oddaji Klasi?ni KAOS pa, kot najbrž zdaj že veste, sledi oddaja Brez naslova, pod dirigentskim vodstvom kritika, publicista, pesnika, polihistorja in vsesplošnega intelektualca Gorana Dekleve, ki je že v studiu Radia KAOS, pripravljen, da vas po tejle kaoti?ni urici glasbe popelje še na literarno popotovanje.
S tem pa se bomo za letos tudi poslovili od vas z oddajo Klasi?ni KAOS z obljubo, da se še vrnemo. Vsem želimo lepe praznike in sre?no v letu 2007.
[ Mon, 11 Feb 2008 14:51:49 +0100 ]
|
